Tja sem se v okviru programa Erasmus+ odpravila prvi teden novembra z željo po novem znanju, spoznavanju novih ljudi in odkrivanju skritih kotičkov prelepe Portugalske. Program mi je omogočil priložnost, da izkusim samostojno življenje v tujini in hkrati izboljšam svoje strokovne ter jezikovne kompetence.
Preko teoretičnih predavanj, delavnic in izmenjave praktičnih izkušenj smo v skupini dvajsetih udeležencev raziskovali pojem inkluzije in iskali konkretne načine, kako ga uresničiti v šolskem prostoru. Udeleženci izobraževanja so prihajali iz različnih evropskih držav (Slovaška, Litva, Latvija, Finska, Islandija) in s seboj prinašali raznolika izhodišča, predznanja ter izkušnje. Med njimi so bili učitelji, socialni pedagogi, specialni pedagogi, šolski svetovalni delavci, ravnatelji in zaposleni v prilagojenih izobraževalnih programih, kar je ustvarilo edinstveno mešanico perspektiv in strokovnih vpogledov.
Kljub različnim izhodiščem in izkušnjam so vse udeležence povezovala skupna vprašanja: kako preseči ovire za vključevanje učencev, kako podpreti in upoštevati raznolike potrebe posameznikov in kako ustvariti šolski prostor, kjer se vsi deležniki počutijo sprejete. Ta pestrost izkušenj je izobraževanju dodala dodatno vrednost in širino.
Največ časa smo posvetili oviram, s katerimi se v šolskem okolju srečujejo otroci s posebnimi potrebami. Izpostavili smo pomen zgodnjega prepoznavanja posebnih potreb in celostnega pristopa k njihovemu vključevanju v izobraževalni sistem in poudarili kontinuirano sodelovanje med učenci, učitelji in starši. Izpostavili smo tudi pomen strukturiranega okolja, fleksibilnosti in stalnega odzivanja na potrebe vseh učencev, ki prihajajo iz zelo različnih (ne)podpornih okolij.
Izobraževanje je prineslo številne vpoglede in ideje, ki bodo obogatile delo z učenci in prispevale k ustvarjanju spodbudnega šolskega okolja. Pridobljeno znanje in nabor praktičnih idej bom podelila s sodelavci, ki se pri svojem delu tudi sami kdaj znajdejo v stiski. Inkluzivno izobraževanje v zakonskih določilih odmeva že skoraj po vsem svetu. V praksi pa nas pomanjkanje znanja, časa in sredstev, hiter tempo življenja, kadrovska stiska in druge ovire postavljajo pred težko preizkušnjo. Kljub temu pa nas tovrstna izobraževanja, usposabljanja in izmenjava izkušenj ter dobrih praks opominjajo na pomembnost majhnih, a učinkovitih korakov, ki jih lahko storimo vsak dan ter tako pomembno prispevamo k ustvarjanju bolj vključujočega šolskega okolja.
Besedilo in fotografije: Alja Dravinec
